Hišica do neba

Poznate tole pesmico:


Hiša je majcena,
sega pa do neba,
rastemo v njej smeje,
vrtec ji je ime.

 

Polna veselja in sonca je hiša, kamor že 10 let prihajajo naši otroci. Prišli smo malo po naključju, ostali smo, ker smo tako želeli. Ni nam žal premagovati kilometre, da pridemo do vrtca. Tu so otroci našli svoj mali dom poln igre in topline, veselja, smeha pa tudi reda in odgovornosti. Vseh 10 let, najprej starejši, zdaj mlajši, vstopamo skozi vrata in vsak je deležen blagoslova, ki je tu res obilen. Tudi midva hodiva skupaj z otroki v vrtec, z njimi doživljava njihove radosti in strahove in vedno sva deležna sprejetja, razumevanja in pomoči. Gledam te naše otroke, ko sedijo na tleh in se igrajo. Veliko semen sejemo starši v njihove mlade duše in upamo, da bodo obrodila čim več sadov. Kakšen občutek topline in hvaležnosti me prevzame, ko otroci pridejo v druge roke, pa vse mlade kali, ki že poganjajo, te druge roke sprejmejo in jih z vsem spoštovanjem in odgovornostjo negujejo naprej. Pa ne samo to, želijo nadoknaditi tudi tisto, kar sva midva pozabila in zgrešila. Otroci rastejo. Starejša dva že prevzemata velik del skrbi za mlajše. Andrej je nenasiten v igri karte 1. Njegov glavni soigralec je starejši brat. Nogomet tudi ne znam tako dobro igrati kot on. Če je potrebno mlajše peljati na sprehod, potem je vsak zadolžen za svoj par. Če gremo kolesarit, štirje »ta veliki« poskrbimo za štiri »ta male«. Če atija in mamice zvečer ni doma, za otroške joke dežura najstarejša. Če je potrebno prebrati pravljico, če najmlajši želi Ringaringaraja, če rabimo spremstvo za v cerkev... Veliko dela in ljubezni je vtkano v te sadove in mnogi ste, ki nam na tej poti pomagate. Žal, raste tudi plevel, ki ga zasejeva sama s svojo nepazljivostjo ali pa svet, kjer je seme zelo neprebrano. Zato sva hvaležna Antonovemu vrtcu za zelo velik kamen v mozaiku vzgoje in mu želiva za njegov 10.rojstni dan, da bi bil še naprej hiša ljubezni in topline za te "drobcene ljudi".

Marija in Vinko Rovtar