Rad pojem, rad igram, rad poslušam

V mojem polletnem delu in sodelovanju z otroki Antonovega vrtca sem doživel veliko lepih trenutkov, nemalo teh pa je bilo povezanih ravno z glasbo. Ko rečemo glasba, se s tem dotaknemo vsega tistega, kar ima glas - govorjene besede, petja, oponašanja glasov, inštrumenotv, ritma... Če pa je na eni strani glas (zvok), je na drugi strani tisti, ki ta glas posluša - torej posluh. Kar me je večkrat presenetilo je ravno to; želja po poslušanju in želja po ustvarjanju - petju, izgovarjanju, igranju na inštrumente itd. Kakšna so bila občutja otrok ob glasbi - to bom skušal v kratkem opisati.

Glasba ima v Antonovem vrtcu pomembno mesto, saj skoraj ne mine dan, da ne bi slišal petja ali igranja na inštrumente. Celo pred zajtrkom in kosilom se ponavadi poje. Prvi spomini me vežejo na dni v septembru, ko je kar nekaj otrok prvič prestopilo vrata vrtca. Da še niso navajeni novih razmer, so mnogi pokazali z glasnim jokom. V tem primeru sta bila skupno petje in kitara odlično zdravilo, ki posuši vse solze.

Da je petje idealno sredstvo prijetne zabave, sem ugotovil pri previjanju najmlajših. Marsikdo je raztegnil usta v nasmeh in še sam zapel zraven. Mlajše in sredinčke je vedno zelo pritegnilo, da sem kakšno navodilo kar zapel. Vsi pospravljamo ... Tudi rime (torej ritem) so jim bile zelo všeč. Dokaz, da so z glasbo okuženi že najmlajši, so tudi stalni »prepiri«, kdo bo igral na otroško kitaro. Na srečo nam je Miklavž prinesel še eno. Ravno ob teh dveh kitarah so mnogi tudi čez dan podoživljali srečne trenutke jutranjega petja z gospo Damjano. Nekateri so postali pravi mojstri in so ob kitari sami dan na dan prepevali cel venček vrtčevskih pesmi.

Zunaj na sprehodih so otroci večkrat prisluhnili glasbi narave. Sredi poti smo se ustavili in prisluhnili vetru, pticam, vodi, šumenju dreves in listov, avtomobilom, bližnjemu zvonu in še in še. Zraven k petju in glasbenem ustvarjanju spada tudi poslušanje - tiho prisluškovanje. Nekaj podobnega sem doživljal s strani otrok tedaj, ko sem jim zapel pravljico o Janku in Metki. Sliko mirnih otrok, ki pesem poslušajo pozorno - z odprtimi ušesi in očmi, sem nazadnje doživel ravno te dni, ko je bila skupina sredinčkov z gospo Nežko na obisku pri meni.

Glasba pa je tesno povezana tudi z gibanjem. Neštetokrat so otroci starejše skupine vsebino pesmi prikazali še z gibi. Večkrat si mislim, da bi se mi odrasli od otrok lahko naučili prav te sproščenosti in pristnega veselja. Moč otroške razigranosti so otroci večkrat prikazali ob poslušanju Ferari polke. Če pomislim, da smo še februarja peli Mi gremo pa na morje, lahko sklepam, da so Čuki v vrtcu zelo priljubljena skupina. Od giba do plesa pa je samo en korak - plesna skupina in njihov nastop sta najlepši dokaz za vse talente, ki jih otroci nosijo v sebi.

Tudi za inštrument je potreben talent. Prijetno presenečen sem bil, kako hitro so otroci »posvojili« nove ksilofonske in metalofonske ploščice, nove citre in druga glasbila. Z nemajhnim trudom gospe Marjete, so najstareši »antončki« za božič uprizorili pravo glasbeno predstavo, kateri smo lahko vsi prisluhnili. Seveda so bile kdaj prej in tudi pozneje glasbene urice (v enem kotu ksilofon, drugje bobni, sintetizator, citre...) nekoliko utrudljive za ušesa otrok v zgornjem nadstropju, a rezultati so vidni. Imam ženo, ki je dobra pevka in lahko rečem, da tudi za njo rastejo odlični glasbeniki. Lepi glasbi v Železnikih še dolgo ne bo konca - tudi po zaslugi Antonovega vrtca.

Matej Matija Kavčič