Vstopanje v svet branja

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, kako predstaviti otrokom, kaj pomeni branje. Vstopiti v svet branja je podobno kot v zgodbah iz Narnije, ko skozi omaro za obleke vstopijo v drug svet. Ali kot Simsala Grimm, ko odpreta knjigo pravljic in zgodba bralca že potegne v svoje dogajanje. Ali kot Mihec v stari in novi zavezi, ko hratkohlačnik stopa po prašnih izraelskih cestah, srečuje Jezusa in njegove prijatelje in je eden izmed njih.

Vstopiti v svet branja, to je skok iz mojega notranjega sveta v duhovni svet drugega, ki mi da na razpolago svoje misli, vedenje, spoznanja in od njega lahko vzamem, karkoli želim, zato da obogatim svoj duhovni svet.

Knjiga je imela pri nas doma posebno mesto. Ni jih bilo veliko, vendar so imele svoje mesto v »kostnu«. Ata, ki je veliko bral, pa jo je imel kar pri sebi pri mizi. Vse so bile stare, na gosto posejane s črkami, jaz pa sem iskala kaj bolj slikovitega in barvnega. Še najljubše mi je bilo Kratko Sveto pismo s slikami. Kako sem se razveselila svoje prve knjige! Kar božala sem jo in jo ves čas nosila s seboj.

Tudi svojim otrokom želim odkriti bogastvo, ki ga nosijo knjige. Branje otroku, ki se ugnezdi v naročje, to je nekaj najlepšega. Otrok zgodbo čuti, ne samo sliši in vidi, čuti pa tudi toplino in ljubezen tistega, ki mu bere. To je tudi skrivnost želje, da bi isto zgodbo poslušal še in še in se ne naveliča. Tudi ko so večji, ko se že sami spopadajo z lovljenjem črk, še vedno želijo, da jim beremo. In berimo jim še dolgo. Ko bodo sami že dobri bralci, jim še vedno radi kaj preberimo. To pomeni ponovno se vsesti v toplo naročje.

Tudi moje poklicno delo je povezano s knjigo. Mnogo je lepih doživetij v knjižnici, še posebno pri delu z otroki. Vse ti pokažejo: da imajo nove čevlje, da jim je zrasel nov zobek… Ko pripovedujem pravljico, so jih same velike oči. Spominjam se punčke, ki so jo starši vpisali v knjižnico, ko še ni bila toliko velika, da bi videla čez izposojevalni pult. Vsak dan je prihajala po Pikija. Spomnim pa se tudi fanta, ki je zelo rad bral, pa mu doma niso dovolili prihajati v knjižnico. Nekoč ni pravočasno vrnil knjig, zato je dobil opomin. Mami nas je na vse načine prepričevala, da si knjig ni izposodil, fant pa je pojasnil, da jih ima doma skrite pod posteljo.

Ko navajamo otroke na branje, na vstopanje v duhovni svet pravljic, poezije.., navajajmo otroke tudi na uporabo knjižnice. Knjižnica danes ni samo shramba zgodb, pripovedk in romanov, ampak je veliko več. Knjižnica je središče, kjer je na razpolago vsa knjižna in neknjižna ponudba za otroke in za odrasle in prav je, da to možnost izkoristimo. Jaz pravim, knjižnica je »peš internet«. Radi beremo pravljice za lahko noč in si jih izposodimo v knjižnici. Pekli bomo piškote, gremo v knjižnico po kuharske knjige. Gremo na izlet, poiščemo knjige z družinskimi izleti. Šivali bomo predpasnik, poiščemo knjige o šivanju za otroke. Radi bi si uredili cvetlično gredico, radi bi se naučili novo pesmico, radi bi oblikovali iz gline, radi bi imel hišnega ljubljenčka… .

Pa še nekaj je pomembno. Otrok naj ima doma svojo knjižno polico. Na njej ima zbrane knjige, ki so čisto njegove, ki so mu ljube, domače in bo zanje skrbel kot pravi knjižničar.

Einstein pravi: Če želite, da bodo vaši otroci bistri, jim berite pravljice. Če želite, da bodo še bolj bistri, jim berite še več pravljic.

Marija Rovtar